Najino pohajkovanje

Takih je kar nekaj v življenju. Nama se je zgodil z ženinim srčnim zastojem, leta 2009. Na delovnem mestu! Pravijo, da je bila klinično mrtva. Medicina je naredila kar je maksimalno lahko v Novem mestu in Ljubljani, po 10 dneh kome. Po tem je bila spremenjena, veliko stvari, pomembnih za življenje in delo se ni spomnila. Zdravniki so bili skeptični in nam niso vlivali optimizma.

Leta 2011 so ji vstavili ICD (srčni defibrilator), kar se je izkazalo za dobro odločitev. Tako sva postala redna obiskovalca specialističnih ambulant v Novem mestu in Ljubljani. Invalidska komisija jo je leta 2011 upokojila, saj je imela še druge zdravstvene težave, ki so bile posledica več kot nekaj minutnega zastoja srca in pomanjkanja kisika. Imela je le nekaj čez 40 let.

Potrebno je bilo veliko potrpljenja in vztrajnosti. Ponavljati, učiti, usmerjati..... Zadal sem si cilj in na spletu našel čim več podatkov o srčnem zastoju. Bega dejstvo, da so si tudi specialisti neenotni. Odločil sem se, da bom z ženo vsak dan delal. Da jo ne bom zapiral in skrival. 

Mnenja so bila zelo različna tudi glede gibanja. Določeni specialisti so naju spodbujali, da je začela z gibanjem in začela sva počasi. Z malimi sprehodi, ki so postajali vse daljši. V društvu sva se redno udeleževala rekreacije kegljanja in bowlinga. Sledili so dolgi tudi 20 in 30 km pohodi, hribi in nazadnje vzponi na gore nad 1500 metrov nadmorske višine, letos vse tja čez 2500 m in še daljšimi pohodi!

Z leti je osvojila nekatera osnovna izgubljena znanja. Glede na črne napovedi je resnično veliko dosegla. Obenem je s svojo vztrajnostjo dokazala, da kljub srčnemu zastoju in  z ostalimi težavami se da živeti in gibati. Priporočljivo je, da se telo prisili v gibanje. 

Meni kot soprogu ni bilo lahko. Tudi sam sem imel nekaj operacij, dokaj težko diagnozo in sem bil pred njo upokojen. A sem ji ves čas stal ob strani in jo spodbujal. Zanemaril sem predlog, da jo dam v kakšno ustanovo. Tega niti v sanjah nisem pomislil in niti nebi naredil. Ne zaradi tega, ker bi se mi smilila, ampak iz iskrene ljubezni.  Pravijo, da je zato tako napredovala, ker sva imela veliko časa, da sva se temu posvetila, pridobila veliko informacij, bila vztrajna, pri tem uživala v naravi in občasno pritegnila še druge pohodnike.

Želiva deliti najino izkušnjo, morda bo komu v pogum.

Zahvala

Prijateljici Urški Krnc in Cvetki Rman, ki sta jo oživljale in se borile za njeno življenje do prihoda zdravniške ekipe.

Prof. dr. Marko NOČ, dr. med.

Prim.mag. Vojka GORJUP, dr. med.

Asist. dr. Jerneja Tasič, dr. med

Zdravstvenem osebju Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino (KOIIM) Interne klinike UKCL

Dr.Srečko STARIČ, dr. med.

Prim. Iztok GRADECKI, dr.med.

Ter zdravstvenemu osebju Odseka za intenzivno interno medicino Novo mesto

Veseli Banić za pomoč in lektoriranje.

Ko sem se v tišini jutra tiho odpravila v službo, niti slutila nisem, da bo ta dan  v moje življenje prinesel novo preizkušnjo.

Sodelavka Marijana! Nikoli nisva potrebovali besed za sporazumevanje in razumevanje! Pa ne zato, ker ima poškodovan sluh, pač pa zato, ker sva se dobro razumeli že s pogledom, nasmehom, bežnim dotikom. Tako nežna, mirna, tako polna topline, v katero me je ovila vsak dan znova.. Včasih zopet tako trmasta, odločna, drugič tako mila. A vedno moj angel...moja prijateljica. 

Tisti dan, pogledala sem jo, se je nasmehnila in s tem mi podarila moč...Njene pridne roke so bile vsem za zgled. Le trenutek zatem pa, krik groze...moja Marijana na tleh, njeno telo brez življenja, njen obraz moder....

Stekla sem do nje, preverila utrip, jo klicala...in jo pričela oživljati z masažo srca, umetno dihanje..."Dajmo punca naša, zbudi se, kaj nas strašiš!"

Na pomoč mi je priskočila še sodelavka. Zdelo se nama je, da se čuti utrip srca, da diha, a spet ne....SEKUNDE,MINUTE,ČAS JE TEKEL...

In prispela je zdravnica, reševalci z elektrošokom, defibrilatorjem...Samo molila sem lahko in upala. Odpeljali so jo, nekdo od vodilnih je poklical njenega moža Vladimirja.

Sodelavke smo sedle nazaj za stroj, po licu so se mi ulile solze, šele sedaj sem začutila ostro bolečino v srcu. Ne vem kako sem dočakala konec službe, ne vem kako sem se pripeljala domov, vseskozi sem ponavljala:" zakaj, zakaj ta dobra duša, ki nikomur nikoli ni storila nič žalega?!" Kako naj grem naprej brez nje, moj angel je, ki me čuva, ne bom zmogla...Zakaj doleti to dobrega človeka, zakaj trpljenje!

Naslednje jutro smo bili še vedno pod vtisom sodelavkine nezgode. Njeno delovno mesto je bilo prazno, meni pa so polzele solze. Nisem mogla niti pogledati tja, ker je tako bolelo.

Dnevi so minevali in hvaležna sem Marjaninem možu, da sva vseskozi ostala povezana, da mi je sporočal o stanju Marjane, tako v bolnišnici v Novem mestu, kot v Ljubljani. Povezala nas je skrb in negotovost, ki te lahko uniči. Zato pomaga deliti bolečino in sprejemati tolažbo ter upanje.

In bila sem jezna, razočarana in žalostna, ko sem videla, kako hitro so vsi v službi pozabili na našo sodelavko. Kako malo si cenjen in pomemben in hitro nadomestljiv.

In potem je prišel dan, ko je Marijana izbrala življenje in spet odprla oči, naša zmagovalka.

Občudovala sem moč te ljubezni, trdnost njune povezanosti, ko sta plezala preko strmih gora preizkušenj.

Danes po vseh teh letih, lahko rečem le to:"Draga moja Marijana in Vlado..moja junaka sta, moja najdražja prijatelja. Zelo sem ponosna na vaju in neskončno srečna, ker sta podarjena meni.

Ne potrebujem knjige, da bi v njih brala, kako premagovati in zmagati nad preizkušnjami življenja, ker sta vidva najboljša učitelja. Vsak kilometer, ki ga prehodita, vsak vrh, ki ga osvojita, vse to me napolni s srečo, ker vedno znova pokažeta moč in pogum.

Srečna sem, ker nas veže iskreno prijateljstvo, zelo RADA VAJU IMAM...Želim vama, da ostaneta vedno tako čudovita in vedno tako zelo moja....

In obljubim, drugo leto skupaj sedemo na vrh Triglava.

Urška Kernc

V tovarni Preverit na Mirni se je med delom nenadoma zgrudila šivilja. Ker ni kazala znakov življenja, so jo sodelavke začele oživljati. Na pomoč je najprej prihitela dr. Tratarjeva s sestro Matejo iz bližnje zdravstvene postaje, nato pa še ekipa dr. Kustrove z reševalnim vozilom iz Zdravstvenega doma Trebnje. Ko so šiviljo priklopili na monitor, so ugotovili, da srce ne utripa več, ampak samo še trepeta (fibrilira). Z defibrilatorjem so sprožili rešilni električni tok in srce je ponovno pričelo utripati. Pacientko so nato prepeljali v Splošno bolnišnico Novo mesto. Ker je bilo stanje izredno kritično, so jo kasneje premestili v Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Zadnje novice so zelo vzpodbudne, ker pacientka uspešno okreva.

Izkazalo se je, da je bilo ključno pri vsem skupaj predvsem pravočasno in pravilno ukrepanje sodelavk. Če bi samo poklicale na pomoč in ne začele s takojšnjim oživljanjem, njihova kolegica zagotovo ne bi preživela.

To pa ni posledica naključja, ampak dejstva, da ima podjetje Prevent pravilno organizirano prvo pomoč. Iz vsake izmene so sistematično poslali po nekaj delavk na tečaj iz prve pomoči. Ko je prišlo do kritičnega dogodka, so delavke znale pravilno ukrepati. 

Zakaj je tako pomembno, da so sodelavke začele s takojšnjim oživljanjem? Srce se je ustavilo. Verjetnost, da človek umre po srčnem zastoju, se z vsako minuto poveča za 10 %. Po desetih minutah čaka človeka gotova smrt. Z masažo srca se doseže, da kri vendarle potuje po žilah.

Prava rešitev pa pride šele takrat, ko z električnim defibrilatorjem sprožimo ponovno utripanje srca. Brez defibrilatorja rešitve ni! Zaradi tega so prišli do ideje, da bi bilo smiselno, da so električni defibrilatorji hitro do­stopni in tako enostavni, da bi jih lahko uporabljali tudi laiki. Na krajih, kjer je veliko ljudi, so se začeli pojavljat avtomatski električni defibrilatorji (AED). Uporaba je izredno enostavna, Aparat ima dve elektrodi, ki se na­lepita na prsni koš. Nato se ga vklopi in sledi glasovnim navodilom. Aparat sam določi, če je potrebno sprožiti električni tok

Če se srce ustavi, je torej izredno pomembno, da prisotni znajo pravilno ukrepati vse do prihoda reševalcev. Zato je zelo koristno, da se čim več ljudi udeležuje teča­jev prve pomoči in da se pridobljeno znanje tudi redno obnavlja. V bodoče se bomo trudili za popularizacijo avtomatskih električnih defibrilatorjev. Ob koncu bi pa rad poudaril, kako pomembna je so­lidarnost med ljudmi. V času dežurne službe, ko ima-, mo v Trebnjem na voljo samo eno reševalno vozilo in enega zdravnika, se pogosto dogaja, da ljudje zahtevajo, da pride zdravnik z reševalnim vozilom na dom, čeprav ne gre za življenjsko ogroženost. Pogosto se zahteva prevoz v bolnišnico, včasih novomeška bolnišnica ni dovolj dobra in zahtevajo prevoz v Ljubljano. Večina sicer z razumevanjem sprejme obrazložitev, da s tem, ko zahtevajo, da pride zdravnik z reševalnim vozilom na dom, lahko kdo drug, zaradi srčnega zastoja umre, , ker pomoč ne bo pravočasna. Nekateri pa kljub vsemu izustijo tisti znameniti, za nas boleči stavek: »Za kaj vas pa plačujemo?« .

Čisto na koncu še šiviljam-reševalkam  iz Preventa: »Čestitamo! Ponosni smo na vas!«

Zdenko Salda dr.med., ZD Trebnje

November 2009

(Objavljeno v lokalnem časopisu občine Trebnje)